[ Pobierz całość w formacie PDF ]
mogrede se po njem ozrli, a se niso dalje menili zanj. Pu0 nik
je odloãneje zaãutil svojo ãudno situacijo, priãel se je ozirati
po kavarni in hotel oditi. Rupnik je priãel ka0 ljati, moril se je
dolgo, nazadnje teÏko in globoko dihal in se nasmehljal urad-
niku s posebno pikro ironijo.
»Vi ste pri0 li, kaj ne?« je vpra0 al, »vi ste pri0 li, drago bla-
gorodje, zaradi moje spo0 tovane gospe soproge? Kako se ji
godi, ste hoteli vpra0 ati, kako je njeno velecenjeno poãute-
nje? Reãi moram, da prav tako, kakor bi bilo va0 e, ãe bi bili vi
sluãajno mlada Ïenska in bi Ïiveli ob strani jetiãnega moÏa.
Ali, dragi znanec, vse prejde! Grom v oblaku, nalivi in snegovi
in cvet mlade roÏe! Milej0 e zvezde bodo nam sijale!«
»Oprostite!« je dejal Pu0 nik in vstal. »Moj ãas je potekel!
Iti moram!«
»Opro0 ãal naj bi?« se je smejal Rupnik. »Saj razumem!
Meni samemu je nerodno, ãe se gledam v zrcalu. Tale moja
brada! Pada nekam, pada da «
Uradnik je plaãal, oblekel suknjo in od0 el iz kavarne. Na-
potil se je na sprehod in ko je hodil zunaj po zimski cesti, je
nepretrgoma mislil na mlado in lepo Ïensko tega ciniãnega
bolnika, ki mu je bolezen izruvala ves Ïivljenjski smisel, ves
takt obãevanja in vso dobrohotnost do svojih bliÏnjih. Kako
muãno ga je poslu0 ati pol ure in ona ga prena0 a cele dneve,
cele tedne in mesece! Njegovo rezko ka0 ljanje je podobno
kriãanju, nekak0 nim glasovom velike bolne Ïivali, ãudno
vznemirja poslu0 alca in ga reÏe v notranjost. Njegov obraz je
kakor maska smrti, njegova oglata velika in stran viseãa bra-
da uãinkuje odurno do pretresljivosti.
Pu0 nik je hodil v takih mislih vedno hitreje in sam se je
74
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
vznemirjal in razburjal, kakor bi moral tudi on Ïiveti tik nje-
ga, gledati masko in poslu0 ati ka0 elj. In celo vrsto dni je os-
tal ta nemir v njem in ga delal nervoznega in za delo okorne-
ga in raztresenega. Sklenil je bil, da ne pojde veã v kavarno,
ali ãez ãas je 0 el ravno zato, da bi videl bolnega Rupnika. In
posreãilo se mu je.
Pred vhodom je stal izvo0 ãek s koãijo, kavarni0 ka vrata so
bila na steÏaj odprta in trije markerji so nesli bolnega Rupni-
ka v koãijo. Oãi je imel zaprte, usta odprta, brada je visela na
prsi, roke in noge so visele od njega, kakor bi ne bile njego-
ve. Posadili so ga v zaprto koãijo, debel postre0 ãek z rdeão
kapo mu je sedel nasproti, ga prijel pod pazduhami kakor
otroka in ga drÏal tako pokonci; izvo0 ãek je zaprl vozova vra-
ta, sedel spredaj na svoj sedeÏ, pognal konja in odpeljal.
Po kavarni so stali ljudje in govorili: »Zakaj hodi okrog, ko
je tak! Ali ima Ïeno? Ima jo in 0 e kak0 no! Kakor ãe0 nja,
kakor jabolko oh!«
Teden dni po tistih dogodkih je stalo po ãasopisih na na-
vadnem mestu pod naslovom »Umrli so« Rupnikovo ime.
Pu0 nik je ãital dvakrat, trikrat in 0 e veãkrat, obhajala ga je
nova vznemirjenost, oziral se je v strop, razmi0 ljal in ãital
zopet in zopet: »Umrli so: Ana Ahãin, mestna uboga, Julij
Rupnik, Julij Rupnik «
ZaÏelel si je, da bi videl pogreb. Hotel se je prepriãati, kaj
in kako je z mlado vdovo. Ali pojde za krsto, ali bo celo pot
jokala, kaj bo napravila ob jami na pokopali0 ãu?
·el je na magistrat in vpra0 al, kje stanuje zasebnik Julij
Rupnik. SluÏbujoãi uradnik je gledal po nekih knjigah in po
odmoru povedal: »Stanuje na Vodovodni cesti 0 t. 50, ali ne
Ïivi veã. Vãeraj je umrl. Zapu0 ãa «
75
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
»Tako, tako « je dejal zami0 ljeno Pu0 nik in se oprijel be-
sede »zapu0 ãa«. »Kaj to on zapu0 ãa?«
»Ali ste vi njegov sorodnik ali prijatelj?« je vpra0 al uradnik.
»Ne!« je odgovoril Pu0 nik. »Tako rekoã daljnji znanec!«
Uradnik se je sklonil naprej, stegnil in dvignil desnico in
delikatno pritisnil kazalec na palec: »Zapu0 ãa vam vdovo,
jagodico ah «
Pu0 nik je 0 el popoldne kropit. Mrtvi zasebnik je bil kakor
smrt sama. Obraz in roke so se zdele, kakor bi nekdo narahlo
oblil kosti z lojem. Same ãudne in odurne debele kosti so
0 trlele iz suknje in rokavov. O vdovi ni bilo nikjer ne duha ne
sluha.
III
Vme0 al se je med mali sprevod in opazoval na pokopali0 ãu
od daleã vdovo. Stal je med kriÏi, naslanjal se zadaj na pali-
co in gledal. Nad krajino je visel ãemeren, vlaÏen in meglen
zimski dan in mestne hi0 e, zvoniki, cerkev in dimniki tovarn
so moleli iz megel, kakor bi jih bilo oblilo sivo morje. Vdova
je stala ob jami in ti0 ãala robec na obraz. Ko so zabobnele po
trugi prve grude prsti, je zaihtela tako glasno, da je Pu0 nik
natanãno razloãil njen glas. Nekaj neprijetnega ga je obhaja-
lo, nekaj uniãevalnega za vse tiste misli, ki so ga navdajale v
zadnjem ãasu. Ona je ne da se tajiti sprião take Ïalosti
jako navezana na spomin svojega pokojnega moÏa in ãe
pojde tako dalje je vsako bliÏanje koãljivo in nevarno, ali
vsaj opreznosti je treba, velike opreznosti.
Ko se je vraãal s pokopali0 ãa, si je klical v spomin: Ona
76
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
mora, ona mora!! Kako bi to bilo, ako ne bi ona takole ravna-
la, ako bi pri0 la na primer v beli obleki haha z velikimi
rdeãimi pikami, zaplesala bi pred jamo, zaploskala z rokami
in zapela:
Bratci, veseli vsi, tralalala
To mora biti tako, to mora biti!
Sklenil je, da ne pojde takoj na njeno stanovanje, kjer izra-
zi predvsem svoje soÏalje. Te prve dni je gotovo pri njej vse
narobe in povsod se pozna, da je nekdo umrl. Pohi0 tvo stoji
v eni sobi vse kriÏem na kupu, a druga je prazna, obleke so
razmetane po stolih in mizah, nepomita posoda stoji po
omarah, tu kroÏnik, tam skodelica, tam Ïlica, tu razma0 ena
steklenica z zdravili in ljudje v stanovanju so vsi zmedeni.
Gospodinja-vdova sedi v ãrni uliãni obleki v kuhinji, gleda
topo predse in ne more zbrati misli. Dekla hodi tiho po veÏi
in ne ve, kaj bi poãela in kam se dela.
»Kam mislim, kam mislim?« se je 0 epetaje vpra0 al. »Govo-
rim, kakor bi bil zaljubljen ali kakor bi bil Ïe njen Ïenin! In 0 e
sam Bog ve, kak0 na pota so nama odloãena v Ïivljenju!«
âetrti dan po pogrebu ni mogel veã strpeti in 0 el je ob
0 estih, ko so se iztekle njegove uradne ure, na Vodovodno
cesto in poiskal tam hi0 o 0 t. 50. Ko je stal pred veÏnimi vra-
ti, je pogledal po proãelju, ãe bi ne bilo kje morda kako okno
odprto, ali ãe bi ne videl nemara kje kake glave. Stopil je v
veÏo, obrisal ãevlje, se prijel za brado in priãel prestopati po
stopnicah v prvo nadstropje. Sredi stopnic je zaka0 ljal, poãu-
til se je nenadoma nerodno in vroãe mu je bilo, da se je skoro
potil. V prvem nadstropju so molãala na vsako stran ena vra- [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]
zanotowane.pl doc.pisz.pl pdf.pisz.pl freetocraft.keep.pl
mogrede se po njem ozrli, a se niso dalje menili zanj. Pu0 nik
je odloãneje zaãutil svojo ãudno situacijo, priãel se je ozirati
po kavarni in hotel oditi. Rupnik je priãel ka0 ljati, moril se je
dolgo, nazadnje teÏko in globoko dihal in se nasmehljal urad-
niku s posebno pikro ironijo.
»Vi ste pri0 li, kaj ne?« je vpra0 al, »vi ste pri0 li, drago bla-
gorodje, zaradi moje spo0 tovane gospe soproge? Kako se ji
godi, ste hoteli vpra0 ati, kako je njeno velecenjeno poãute-
nje? Reãi moram, da prav tako, kakor bi bilo va0 e, ãe bi bili vi
sluãajno mlada Ïenska in bi Ïiveli ob strani jetiãnega moÏa.
Ali, dragi znanec, vse prejde! Grom v oblaku, nalivi in snegovi
in cvet mlade roÏe! Milej0 e zvezde bodo nam sijale!«
»Oprostite!« je dejal Pu0 nik in vstal. »Moj ãas je potekel!
Iti moram!«
»Opro0 ãal naj bi?« se je smejal Rupnik. »Saj razumem!
Meni samemu je nerodno, ãe se gledam v zrcalu. Tale moja
brada! Pada nekam, pada da «
Uradnik je plaãal, oblekel suknjo in od0 el iz kavarne. Na-
potil se je na sprehod in ko je hodil zunaj po zimski cesti, je
nepretrgoma mislil na mlado in lepo Ïensko tega ciniãnega
bolnika, ki mu je bolezen izruvala ves Ïivljenjski smisel, ves
takt obãevanja in vso dobrohotnost do svojih bliÏnjih. Kako
muãno ga je poslu0 ati pol ure in ona ga prena0 a cele dneve,
cele tedne in mesece! Njegovo rezko ka0 ljanje je podobno
kriãanju, nekak0 nim glasovom velike bolne Ïivali, ãudno
vznemirja poslu0 alca in ga reÏe v notranjost. Njegov obraz je
kakor maska smrti, njegova oglata velika in stran viseãa bra-
da uãinkuje odurno do pretresljivosti.
Pu0 nik je hodil v takih mislih vedno hitreje in sam se je
74
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
vznemirjal in razburjal, kakor bi moral tudi on Ïiveti tik nje-
ga, gledati masko in poslu0 ati ka0 elj. In celo vrsto dni je os-
tal ta nemir v njem in ga delal nervoznega in za delo okorne-
ga in raztresenega. Sklenil je bil, da ne pojde veã v kavarno,
ali ãez ãas je 0 el ravno zato, da bi videl bolnega Rupnika. In
posreãilo se mu je.
Pred vhodom je stal izvo0 ãek s koãijo, kavarni0 ka vrata so
bila na steÏaj odprta in trije markerji so nesli bolnega Rupni-
ka v koãijo. Oãi je imel zaprte, usta odprta, brada je visela na
prsi, roke in noge so visele od njega, kakor bi ne bile njego-
ve. Posadili so ga v zaprto koãijo, debel postre0 ãek z rdeão
kapo mu je sedel nasproti, ga prijel pod pazduhami kakor
otroka in ga drÏal tako pokonci; izvo0 ãek je zaprl vozova vra-
ta, sedel spredaj na svoj sedeÏ, pognal konja in odpeljal.
Po kavarni so stali ljudje in govorili: »Zakaj hodi okrog, ko
je tak! Ali ima Ïeno? Ima jo in 0 e kak0 no! Kakor ãe0 nja,
kakor jabolko oh!«
Teden dni po tistih dogodkih je stalo po ãasopisih na na-
vadnem mestu pod naslovom »Umrli so« Rupnikovo ime.
Pu0 nik je ãital dvakrat, trikrat in 0 e veãkrat, obhajala ga je
nova vznemirjenost, oziral se je v strop, razmi0 ljal in ãital
zopet in zopet: »Umrli so: Ana Ahãin, mestna uboga, Julij
Rupnik, Julij Rupnik «
ZaÏelel si je, da bi videl pogreb. Hotel se je prepriãati, kaj
in kako je z mlado vdovo. Ali pojde za krsto, ali bo celo pot
jokala, kaj bo napravila ob jami na pokopali0 ãu?
·el je na magistrat in vpra0 al, kje stanuje zasebnik Julij
Rupnik. SluÏbujoãi uradnik je gledal po nekih knjigah in po
odmoru povedal: »Stanuje na Vodovodni cesti 0 t. 50, ali ne
Ïivi veã. Vãeraj je umrl. Zapu0 ãa «
75
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
»Tako, tako « je dejal zami0 ljeno Pu0 nik in se oprijel be-
sede »zapu0 ãa«. »Kaj to on zapu0 ãa?«
»Ali ste vi njegov sorodnik ali prijatelj?« je vpra0 al uradnik.
»Ne!« je odgovoril Pu0 nik. »Tako rekoã daljnji znanec!«
Uradnik se je sklonil naprej, stegnil in dvignil desnico in
delikatno pritisnil kazalec na palec: »Zapu0 ãa vam vdovo,
jagodico ah «
Pu0 nik je 0 el popoldne kropit. Mrtvi zasebnik je bil kakor
smrt sama. Obraz in roke so se zdele, kakor bi nekdo narahlo
oblil kosti z lojem. Same ãudne in odurne debele kosti so
0 trlele iz suknje in rokavov. O vdovi ni bilo nikjer ne duha ne
sluha.
III
Vme0 al se je med mali sprevod in opazoval na pokopali0 ãu
od daleã vdovo. Stal je med kriÏi, naslanjal se zadaj na pali-
co in gledal. Nad krajino je visel ãemeren, vlaÏen in meglen
zimski dan in mestne hi0 e, zvoniki, cerkev in dimniki tovarn
so moleli iz megel, kakor bi jih bilo oblilo sivo morje. Vdova
je stala ob jami in ti0 ãala robec na obraz. Ko so zabobnele po
trugi prve grude prsti, je zaihtela tako glasno, da je Pu0 nik
natanãno razloãil njen glas. Nekaj neprijetnega ga je obhaja-
lo, nekaj uniãevalnega za vse tiste misli, ki so ga navdajale v
zadnjem ãasu. Ona je ne da se tajiti sprião take Ïalosti
jako navezana na spomin svojega pokojnega moÏa in ãe
pojde tako dalje je vsako bliÏanje koãljivo in nevarno, ali
vsaj opreznosti je treba, velike opreznosti.
Ko se je vraãal s pokopali0 ãa, si je klical v spomin: Ona
76
ZGODBE O MALIH LJUDEH
BESeDA
mora, ona mora!! Kako bi to bilo, ako ne bi ona takole ravna-
la, ako bi pri0 la na primer v beli obleki haha z velikimi
rdeãimi pikami, zaplesala bi pred jamo, zaploskala z rokami
in zapela:
Bratci, veseli vsi, tralalala
To mora biti tako, to mora biti!
Sklenil je, da ne pojde takoj na njeno stanovanje, kjer izra-
zi predvsem svoje soÏalje. Te prve dni je gotovo pri njej vse
narobe in povsod se pozna, da je nekdo umrl. Pohi0 tvo stoji
v eni sobi vse kriÏem na kupu, a druga je prazna, obleke so
razmetane po stolih in mizah, nepomita posoda stoji po
omarah, tu kroÏnik, tam skodelica, tam Ïlica, tu razma0 ena
steklenica z zdravili in ljudje v stanovanju so vsi zmedeni.
Gospodinja-vdova sedi v ãrni uliãni obleki v kuhinji, gleda
topo predse in ne more zbrati misli. Dekla hodi tiho po veÏi
in ne ve, kaj bi poãela in kam se dela.
»Kam mislim, kam mislim?« se je 0 epetaje vpra0 al. »Govo-
rim, kakor bi bil zaljubljen ali kakor bi bil Ïe njen Ïenin! In 0 e
sam Bog ve, kak0 na pota so nama odloãena v Ïivljenju!«
âetrti dan po pogrebu ni mogel veã strpeti in 0 el je ob
0 estih, ko so se iztekle njegove uradne ure, na Vodovodno
cesto in poiskal tam hi0 o 0 t. 50. Ko je stal pred veÏnimi vra-
ti, je pogledal po proãelju, ãe bi ne bilo kje morda kako okno
odprto, ali ãe bi ne videl nemara kje kake glave. Stopil je v
veÏo, obrisal ãevlje, se prijel za brado in priãel prestopati po
stopnicah v prvo nadstropje. Sredi stopnic je zaka0 ljal, poãu-
til se je nenadoma nerodno in vroãe mu je bilo, da se je skoro
potil. V prvem nadstropju so molãala na vsako stran ena vra- [ Pobierz caÅ‚ość w formacie PDF ]